tolážba -e ž (ȃ) 

  1. 1. glagolnik od tolažiti: tolažba je bila brezuspešna; v stiski je človek potreben tolažbe; iskati tolažbo pri prijateljih, v pitju; neučinkovita, slaba tolažba / misel nanjo mu je v tolažbo
  2. 2. kar tolaži, potolaži: uspeh je zanj največja tolažba / duhovna, verska tolažba / dajati tolažbo tolažiti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek