toleránten -tna -o prid. (ȃ) 

  1. 1. ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor, strpen: toleranten človek, razpravljavec; v tem pogledu je toleranten; biti toleranten do drugače mislečih / tolerantno stališče
  2. 2. ki dopušča, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos: v tej državi so tolerantni do prostitucije; toleranten do uživanja mamil
  3. 3. med. katerega organizem brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi: toleranten proti alkoholu; toleranten za zdravilo

tolerántno prisl.: tolerantno se vesti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek