tôvor -óra in -ôra (ó ọ́, ó) 

  1. 1. kar se kam prevaža z vozilom: nakladati tovor na ladjo; preložiti, razložiti tovor; odpraviti, prevzeti tovor; plačati pristojbino od teže tovora; zavarovanje tovora / ladijski tovor
     
    navt. generalni tovor kosovno blago večje vrednosti; teh. razsuti tovor iz nepakiranega drobnega, sipkega blaga; žel. koristni tovor brez embalaže // kar je naloženo na vozilu: povečati tovor v raketi / žerjavi so škripali pod tovori / ekspr. avtobus je odložil svoj tovor potnike
  2. 2. kar nese zlasti žival na hrbtu: konj je imel na hrbtu tovor; naložiti oslu tovor / sedlo za tovor / nadeti si tovor na rame // nav. ekspr. težja stvar, ki se nese sploh: mravlja je komaj nesla težek tovor / veja se je otresla snežnega tovora snega; pren. tovor skrbi
  3. 3. star. kar se enkrat nese na hrbtu ali pelje na vozu: izdelati tovor platna
    ● 
    ekspr. nevihta je stresla svoj tovor v hribih padavine ob nevihti so bile v hribih; star. odnašati na tovore zlata zelo veliko



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek