• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

tràp trápa m (ȁ á) pog., slabš. neumen, nespameten človek: ne bodi trap; jaz, trap, sem mu verjel in posodil denar / zaljubljen trap / kot psovka molči, trap
● nar. dolenjsko namesto, da bi delal, pa trape lovi okrog se potepa, pohajkuje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek