trása -e ž (ā) smer, potek prometnega objekta, napeljave na terenu: določiti, spremeniti traso daljnovoda; vrisati traso ceste // površina, po kateri poteka tak objekt: zaznamovati traso s količki; dolžina, širina trase / trasa ceste poteka ob reki / začeti delati, kopati na trasi; pripeljati mehanizacijo na traso; urejati kanalizacijo ob trasi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek