1. narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim:s polnim kozarcem trčiti ob steklenico / trčiti z glavo v šipo / pri pozdravu je trčil s petama // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega:trčili so in izpili; trčil je z vsemi pri mizi / trčiti na zdravje nevesti / kot poziv trčimo
2. premikajoč se priti v sunkovit dotik:krogli sta trčili in se odbili; ob vstopu je trčil z glavo ob podboj; pri obratu sta se trčila / pog. lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj / kosa je trčila ob kamen zadela, udarila // udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo:mopedist je trčil v avtobus / osebni avtomobil je trčil v tovornjak; vlaka sta trčila; čelno trčiti / preh., pog. spet je trčil avtomobil poškodoval
3. ekspr. naleteti na, srečati:ob robu gozda so trčili na srno; v gledališču je trčil na znanca / pog. po naključju sta trčila skupaj se nepričakovano srečala // trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave ● ekspr. nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili se sporekli, sprli; pog. trčiti ob paragraf ravnati v nasprotju z zakonom, določbo; ekspr. midva bova še trčila se bova spopadla, spoprijela
tŕčen -a -o
1. deležnik od trčiti:avtomobil je bil že trčen; trčeno jajce se je razlilo
2. pog. omejen, neumen:trčen je, da ji še verjame; zdel se ji je trčen; malo trčena ženska / trčen filozof čudaški // kot podkrepitev saj nisem trčen, da bi šel
Dostopnost