trepetàv -áva -o prid. (ȁ á) 

  1. 1. ki trepeta, miglja: trepetav plamen; trepetavo listje / jezero je bilo svetlo in trepetavo rahlo, drobno vzvalovano // trepetavo ozračje na slikah // tresoč se: trepetave roke / trepetav glas / trepetava pisava z drobno nalomljenimi potezami
  2. 2. ekspr. boječ, bojazljiv: sramoval se je, da je tako trepetav



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek