• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

túhtavec -vca m (ú) pog. kdor (rad) premišlja, razglablja: po naravi je tuhtavec; samotarski tuhtavec



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek