ukána -e ž (ȃ) kar se naredi, povzroči z namenom, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne bi dosegel tega, kar namerava, hoče: ukana je spodletela, uspela; odkriti, spregledati ukano / ekspr. njegova glava je polna ukan / pridobiti koga z ukano / knjiž. rokohitrske ukane triki



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek