ukázati tudi ukazáti ukážem dov. (á á á) 

  1. 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje: ukazati hlapcu napreči konja; ukazati psu: lezi; naredi, kar sem ukazal; ukazal je, da morate takoj na pot; z roko je ukazal, naj utihnejo; pismeno, ustno ukazati; ukazati in prepovedati / ukazati napad, umik / elipt.: ukazati alarm; papir in pero! je ukazal
     
    voj. poveljnik je ukazal ogenj izrekel, izrazil povelje // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: prosim, kaj ukažete; ostani tu. Kakor ukažete
  2. 2. dati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo: ukazati računalniku, naj poišče potrebne podatke
  3. 3. ekspr. z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje: srcu ne moreš ukazati, naj ljubi / ukazati viharjem mir
  4. 4. zastar. naročiti: gost je ukazal pečenko in vina

ukázan -a -o: končati ukazano delo; tako je ukazano; sam.: narediti ukazano



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek