• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

ulíti ulíjem dov. (í) izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: uliti kip / uliti v bron, mavec // izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca

ulíti se 

  1. 1. začeti teči silovito in v velikih količinah: voda se je ulila čez jez; blato se je ulilo po bregu / ekspr.: iz nosu, rane se je ulila kri; solze so se ji ulile iz oči, po licih // ekspr. pojaviti se v velikih količinah: besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust / skozi okno se je ulila mesečina
  2. 2. brezoseb. začeti zelo, močno deževati: preden so prišli do doma, se je ulilo; ulilo se je kot iz škafa zelo // v osebni rabi: iz temnih oblakov se je ulil dež; nenadoma se ulije ploha
  3. 3. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premakniti: otroci so se ulili iz šole; množica se je ulila na cesto
    ●     pog., ekspr. zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili so ušli, pobegnili; pog., ekspr. z vso močjo ga je ulil po obrazu udaril

ulít -a -o: iz brona, v bron uliti zvonovi; ulita cev; biti ulit iz enega kosa, v enem kosu
● čevlji so kot uliti na noge se popolnoma prilegajo; obleka je na njej kakor ulita krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja; ekspr. dan je bil kakor iz srebra ulit zelo lep, jasen; podkve so se prilegale kakor ulite zelo dobro; ekspr. figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa skladna, harmonična



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek