ulomíti ulómim dov. (ī ọ́star. 

  1. 1. odlomiti: ulomiti vejo; od skale se je ulomil drobec / ulomila je kos kruha
  2. 2. zlomiti, prelomiti: ulomiti palico na dva dela; pri padcu si je ulomil nogo / vihar je ulomil precej dreves; led na jezeru se je ulomil udrl
    ● 
    star. na vrhu klanca se pot ulomi na levo zavije v ostrem loku na levo; star. komedija se v drugem dejanju ulomi v satiro nenadoma preide

ulómljen -a -o 
  1. 1. deležnik od ulomiti: zamenjati ulomljene kline na lestvi z novimi; pobirati ulomljene veje
  2. 2. mat., v povedno-prislovni rabi izraža, da sta imenovani števili zapisani v obliki števca in imenovalca: deset ulomljeno s pet je dve; pet ulomljeno s sedem [5/7] // v zvezi ulomljeno število število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil; ulomek: decimalna in ulomljena števila
    ♦ 
    tisk. ulomljena pola, stran pola, stran z že urejenimi, razvrščenimi stolpci stavka



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek