úp -a (ȗ) 

  1. 1. kar se upa: njegov up je bil beg; upi so se izpolnili, uresničili; ekspr. up se izjalovi, podre, razblini; mladostni upi so bili uničeni, ekspr. pokopani; zavreči nekdanje, vse upe; ekspr. slepiti se s praznimi upi; varljivi upi; upi za prihodnost / knjiž.: gojiti upe upati; vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli
  2. 2. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja; upanje: poznati up in strah; vzbujati potrtim ljudem up; poln upa je čakal zdravnika / ekspr. up se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne; boriti se brez upa na zmago, star. zmage / zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše
  3. 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa; upanje: malo upa je, da bo ozdravel; ni (več) upa, da jih kdo reši
  4. 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: njegov up so najnovejša zdravila; razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva / zadnji up so mu bili stari prijatelji // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: igralec je bil največji up na prvenstvu; bil je up gledališča
  5. 5. v prislovni rabi, v zvezi na up na upanje: dajati, kupovati, prodajati na up
    ● 
    ni si delal upov, da bodo popustili ni mislil, da je mogoče; nima nobenega upa več, da bi ga našli živega ne upa več; publ. nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak možnosti; ekspr. izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; star. vse svoje upe staviti na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; mladi igralec vzbuja veliko upov o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek