• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

upokônčiti -im dov. (ó ȏ) star. postaviti pokonci: upokončiti jambor

upokônčiti se vzravnati se: vojak se je upokončil in pozdravil / nisem kar tako, se je upokončil in se udaril po prsih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek