utékati -am nedov. (ẹ̑) 

  1. 1. (nezaželeno) tekoč se odstranjevati od kod, iz česa: kri mu uteka, hitro ga obveži; voda uteka iz zajetja, skozi razpoko // odtekati: po nekaj dneh je voda začela utekati s poplavljenih polj
     
    ekspr. oči so mu same od sebe utekale k njej nehote jo je pogledoval; zavedal se je, kako življenje hitro uteka mineva
  2. 2. knjiž. uhajati, večkrat pobegniti: zaporniki utekajo; utekati iz šole, od staršev / mnogi delavci utekajo drugam odhajajo
  3. 3. preh. z načinom vožnje ali delovanja delati, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja: utekati motorje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek