uvél in uvèl -éla -o [eu̯prid. (ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́) 

  1. 1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost: uveli cveti, listi; uvela rastlina / uvela, nagubana jabolka // ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost: uvela koža / ekspr.: uvel obraz; uvele prsi; suhe, uvele roke starca
  2. 2. ekspr. ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč: brezzoba, uvela ženica
  3. 3. ekspr. ki je (v veliki meri) prenehal obstajati: uvela lepota
    ● 
    ekspr. odgovarjati z uvelim glasom neizrazitim, medlim; iron. uvela lepotica lepotica, katere lepota je v veliki meri minila

uvélo prisl.: uvelo viseči listi; prim. uveniti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek