• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

uvériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) zastar. prepričati: uveriti koga o čem / kar so videli, jih je uverilo / uveril se je, da ga ni doma

uvérjen -a -o: trdno uverjen človek; uverjen je, da ima prav



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek