vabílo -a (í) 

  1. 1. izražena, sporočena želja komu
    1. a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: odkloniti, sprejeti vabilo; pismeno, ustno vabilo; vabilo na kosilo
    2. b) da kam pride, se udeleži česa sploh: poimenska, uradna vabila na kongres; vabilo na sestanek, za gostovanje // list s sporočilom o taki želji: raznesti, razobesiti vabila / vstop samo z vabilom
       
      jur. vabilo na obravnavo, za poravnavo
  2. 2. redko kar vabi: studenec je bil prijetno vabilo za žejne / vabilo na trnku vaba



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek