vagón -a (ọ̑) vozilo, navadno brez lastnega pogona, za prevažanje potnikov, tovora po tirnicah: vagon (se) iztiri, se ustavi; naložiti, priklopiti, raztovoriti vagon; sestaviti, spojiti vagone; povzpeti se na vagon, v vagon; vagon podzemne železnice / jedilni, ležalni, spalni vagon; odprti vagon; poštni, potniški, tovorni, živinski vagon; službeni vagon z uradnim prostorom za vlakovodjo in prostorom za kolesa in drugo večjo prtljago potnikov; vagon hladilnik / železniški vagon
 
teh. dvoosni, štiriosni vagon; žel. salonski vagon z oddelkom za pogovore, sestanke in oddelkom za spanje; sklepni vagon zadnji vagon vlaka, opremljen s signalno lučjo // z rodilnikom količina, ki gre v tako vozilo: naročiti vagon cementa, premoga, žita



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek