večáti -ím nedov., véči; véčal (á ínar. 

  1. 1. kričati: kaj toliko večiš, saj dobro slišimo / gosi, vrane večijo
  2. 2. (glasno) jokati: tepeni otrok veči
     
    lov. zajec veči se v stiski oglaša z joku podobnimi glasovi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek