véda-e ž (ẹ́) 

  1. 1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline; veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija; metode, odkritja kake vede; matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede // navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede
  2. 2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo; človek velike vede
  3. 3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek