védečen -čna -o prid. (ẹ́) 

  1. 1. star. vedoželjen: vedečen človek; zmeraj bolj sem bil vedečen / vedečni pogledi
  2. 2. knjiž. izkušen, razgledan: to je ni naredilo bolj vedečne, temveč še bolj negotovo

védečno prisl.: vedečno vprašati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek