védenje -a (ẹ́) 

  1. 1. glagolnik od vedeti: to je vredno vedenja; vedenje podrobnosti; želja po vedenju / redko narediti kaj brez vedenja koga vednosti
     
    zastar. dati komu na vedenje sporočiti komu; zastar. narediti z vedenjem zavestno, namerno
  2. 2. kar kdo ve: poglobiti, razširiti svoje vedenje; vedenje ljudi o teh dogodkih je skromno; po mojem vedenju je to moralo biti prej // kar se ve sploh: ta odkritja spreminjajo dosedanje vedenje o zgodovini



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek