véščec -a [čəc(ẹ̄) 

  1. 1. star. čarovnik: veščeci delajo točo
  2. 2. zastar. padar, mazač: vaški veščec mu je naredil zdravilo
    ♦ 
    zool. veščec zelo strupena riba Indijskega in Tihega oceana, ki se zakopava do polovice telesa v morsko dno, Synanceia verrucosa; veščeci nočni metulji z močnim telesom in ozkimi, dolgimi prednjimi krili; somračniki; borov veščec somračnik, katerega gosenice živijo na iglavcih, Hyloicus pinastri



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek