vétrnica -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. naprava s krili, lopatami, ki jih vrti veter: vetrnica poganja črpalko / otroci se igrajo s papirnatimi vetrnicami // taka naprava za določanje smeri vetra: vetrnica kaže, da piha jugovzhodnik; vetrnica na strehi
  2. 2. krila, lopate te naprave: vetrnica se vrti / dolge vetrnice klopotca; vetrnice mlina na veter
  3. 3. nav. mn., star. naoknica, oknica: odpreti, zapreti vetrnice; okna z zaprtimi vetrnicami // žaluzija: dvigniti, spustiti vetrnice
  4. 4. ekspr., redko nestanoviten, neznačajen človek: ne drži besede, prava vetrnica je
  5. 5. bot. nižinska ali gorska rastlina z belimi, rdečkastimi ali rumenimi cveti, Anemone: vetrnice že cvetijo / kobulasta, podlesna vetrnica
  6. 6. nav. mn., zool., navadno v zvezi morska vetrnica na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria: na skalo prirasle, v blato zarite morske vetrnice; polipi morskih vetrnic / rdeča, voščena vetrnica; stražna vetrnica ki živi v sožitju z rakom samotarcem, Adamsia palliata
  7. 7. mn., nar. nalezljiva bolezen z mehurčki na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih; norice: zboleti za vetrnicami
    ♦ 
    geogr. jama, iz katere piha



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek