vétrnik -a (ẹ̑knjiž. 

  1. 1. vetrolov: soba pri vetrniku
  2. 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: narediti vetrnik v strehi
    ● 
    knjiž. obleči vetrnik vetrovko; nar. z vetrnikom očistiti žito z vejalnikom
    ♦ 
    muz. zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica; teh. vetrovnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek