víd -a (ȋ) 

  1. 1. čut za zaznavanje svetlobnih dražljajev: vid mu peša, ekspr. ga izdaja; teh žarkov z vidom ne zaznamo; imeti dober, oster vid; okvare vida; sluh in vid / izgubiti vid oslepeti
  2. 2. zastar. videz: ohraniti lep vid / na vid se mu je zdelo vse v redu; po vidu ga ne poznam
  3. 3. star. dan, svit: kosit so odšli takoj, ko se je naredil vid / stopil je iz teme na vid / do vida, za vida priti
    ● 
    pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti
    ♦ 
    lingv. lastnost, značilnost glagola, da izraža dovršnost ali nedovršnost; glagolski vid



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek