vihár -ja (ȃ) 

  1. 1. močen veter, navadno ob neurju: zunaj divja, ekspr. besni, buči, tuli vihar; vihar je lomil, ruval drevje; vihar nastane, se pojavi; vihar poneha, se poleže, umiri; hrast se upira, ekspr. kljubuje viharju; hud, silovit vihar; prišel je kakor vihar hitro in hrupno // orkanski vihar orkan; peščeni vihar ki dviga, vrtinči pesek; snežni vihar ki dviga, vrtinči sneg; tropski vihar; pren., ekspr. v njenem srcu divja vihar
  2. 2. ekspr. hrup, nemir: ob teh besedah je v dvorani nastal vihar; pomiriti vihar v razredu // prepir, polemika, razburjanje: ob vsakem izidu pravopisa nastane vihar; razstava je izzvala, povzročila vihar v javnosti; družinski viharji
  3. 3. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: človeštvo je preživelo že dosti viharjev; vihar revolucije, vojne
  4. 4. ekspr., s prilastkom velika mera, stopnja česa: dvorano je preplavil vihar navdušenja; dogodek je izzval vihar ogorčenja // velika množina česa neurejenega: vihar klicev; utišati vihar protestov
    ● 
    ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
    ♦ 
    fiz. magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek