• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vík -a m (ȋ) star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh
● ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek