• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

visokostêbeln -a -o [bəl] prid. (ȇ) ki ima visoko, dolgo steblo: visokostebelne rastline
♦ vrtn. visokostebelna vrtnica visoko na steblo podlage cepljena vrtnica, ki se oblikuje v krošnjo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek