vkleníti vklénem dov. (ī ẹ́) 

  1. 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo // tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila // nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo
  3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v blokovski okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme // spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem // glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
    ● 
    ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem

vklénjen -a -o: biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek