vláda -e ž (ȃ) 

  1. 1. organ, ki ima vrhovno izvršilno oblast v državi: sestaviti vlado; stranka je zastopana v vladi; nova vlada; organi, predsednik vlade / koalicijska vlada v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank; socialistična vlada; začasna vlada / zamenjati vlado // navadno s prilastkom najvišji upravni organ v upravni enoti: deželna, pokrajinska vlada
  2. 2. vladanje: v času vlade zadnjega kralja
    ● 
    zastar. vzeti komu vlado oblast; žarg., polit. vlada v senci ki jo vnaprej imenuje opozicijska stranka, ker pričakuje zmago na volitvah



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek