vnémar tudi vnemár prisl. (ẹ̑; ȃknjiž. 

  1. 1. navadno v zvezi s pustiti (puščati) izraža ravnodušnost, brezbrižnost: pustiti ljudi vnemar; pustiti vse vnemar in oditi / pustiti kaj vnemar ne upoštevati, ne ozirati se na kaj
  2. 2. izraža neskrbnost, malomarnost, neprizadevnost: vnemar opravljeno delo; vnemar zapisane besede
    ● 
    star. biti komu vnemar biti odveč, biti v napoto; star. teh stvari ni jemati vnemar ni mogoče, ni dobro zanemariti; star. to je bilo rečeno kar tako vnemar brez premisleka, tjavendan; prim. nemar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek