• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vóhanje -a s (ọ̑) glagolnik od vohati: ob vohanju pečenke se mu je vzbudila želja po jedi / vohanje nesreče



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek