volítev -tve ž (ȋ) 

  1. 1. nav. mn. organizirano izražanje svoje odločitve o kandidatu
    1. a) za določeno funkcijo, nalogo: udeležiti se volitev; zmagati na volitvah, pri volitvah; volitve delegatov, odbora, predsednika; volitve v skupščino; izid, razpis volitev / iti na volitve / občinske, skupščinske volitve
    2. b) za določen naslov: volitve akademikov; volitve univerzitetnega profesorja
  2. 2. star. izbira: volitev med dvema možnostma
    ♦ 
    jur. nadomestne volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve mandatnega mesta; neposredne, posredne volitve



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek