vreščáti -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í) 

  1. 1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu
  2. 2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš // preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva // zvočniki po mestu spet vreščijo // zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal

vreščé: vrešče čofotati po vodi

vreščáje neprav. vrešče: ženske so vreščaje zbežale

vreščèč -éča -e 
  1. 1. deležnik od vreščati: otroci so se vreščeč podili okrog hiše; vreščeča šoja
  2. 2. ekspr. rezek, oster: vreščeč glas; vreščeč smeh



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek