• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vrháč -a m (á) gozd. odžagani del debla pri vrhu: obsekavati, razžagati vrhače; tanek smrekov vrhač



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek