• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

vrhováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž., navadno v zvezi z v dosegati vrh, višek: družabno življenje vrhuje v zimskih mesecih
● knjiž. ko je sonce najbolj vrhovalo, ga je zakril oblak ko je bilo sonce najvišje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek