vrhúnec -nca (ȗ) 

  1. 1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: delavsko gibanje je doseglo vrhunec / pisatelj je na ustvarjalnem vrhuncu // stopnja največje intenzivnosti: boji so dosegli vrhunec; knjiž. stvar je dozorela do vrhunca; ekspr. veselo razpoloženje je prikipelo do vrhunca / biti na vrhuncu moči
  2. 2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta stavba je vrhunec moderne arhitekture / to predstavo štejejo za vrhunec sezone
  3. 3. star. vrh: najvišji vrhunec gorovja / vrhunci smrek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek