vstája -e ž (ȃ) upor velikega števila ljudi proti obstoječi oblasti: vstaja izbruhne, se širi, zajame ves narod; organizirati, pripravljati, voditi vstajo; ekspr. zadušiti vstajo; kmečka, narodna vstaja; splošna ljudska vstaja; vstaja proti okupatorju / dan vstaje 22. julij
 
zgod. boksarska vstaja vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja; ilindenska vstaja vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek