vzdíh -a (ȋ) 

  1. 1. posamezen glas pri vzdihovanju: iz sobe so se zaslišali vzdihi; ekspr. iz prsi, srca se ji je iztrgal vzdih; globok, hrepeneč, žalosten vzdih; pobožni vzdihi; vzdih olajšanja / ekspr. vzdihi srca / slišati je bilo samo vzdih: Vrni se
  2. 2. knjiž. vzdihu podoben glas: vzdihi vetrov
    ● 
    ekspr. pomniti kaj do zadnjega vzdiha do konca življenja, do smrti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek