zabáva -e ž (ȃ) 

  1. 1. kar koga zabava: potrebni so počitka in zabave; iskati, pogrešati zabavo; poskrbeti za zabavo; različne oblike zabave; imeti psa za družbo in zabavo / lov mu je v največjo zabavo / ekspr., v povedno-prislovni rabi: potovanje po naših cestah je sploh posebna zabava; to je bila zabava, ko so se po dolgih letih spet srečali
  2. 2. dogajanje, pri katerem se udeleženci zabavajo: po kosilu se je razvila sproščena zabava; nastopom je sledila prosta zabava / prijetno zabavo vam želim
  3. 3. družabna prireditev, namenjena zabavi: zabava se je končala; prirediti zabavo; hoditi na zabave, po zabavah; novoletna, pustna zabava; zabava na prostem / domača zabava privatna družabna prireditev za ožji krog povabljencev, navadno s plesom
  4. 4. v prislovni rabi, navadno v zvezi z v, za izraža, da se kaj ne opravlja z resnim namenom: s slikanjem se ukvarja bolj za zabavo / vse jim je le v zabavo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek