zabôsti -bôdem dov., zabôdel in zabódel zabôdla, stil. zabòl zabôla (ó) 

  1. 1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh // s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko
  2. 2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel

zabôsti se s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: trn se mu je zabodel v prst; globoko se zabosti
● 
ekspr. njegov pogled se je zabodel vanjo ostro, strogo jo je pogledal

zabodèn -êna -o 
  1. 1. deležnik od zabosti: našli so ga zabodenega; pog. gleda kakor zaboden vol zelo neumno ali začudeno
  2. 2. ekspr. zelo neumen ali začuden: zaboden pogled; prisl.: zabodeno strmeti predse; nikar tako zabodeno ne glej



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek