zagáten-tna -o prid. (ȃ) star. s katerim se kaj zamaši, zapre: uporabljati volno kot zagatno gradivo
● 
star. zagaten prostor ozek, tesen; star. zagatna jed ki hitro nasiti, se upre
♦ 
grad. zagatna stena stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek