zagrníti in zagŕniti -em dov. (ī ŕ) 

  1. 1. zakriti kako stvar z namestitvijo tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrniti kip, ponesrečenca; zagrniti okno, vhod; zagrniti z odejo, zaveso; zagrniti se čez glavo / zagrniti se v plašč / zagrniti zaveso razprostreti, namestiti jo, da kaj zakriva; pren., knjiž. z besedami skušati zagrniti resnico
  2. 2. zakriti kako stvar z namestitvijo kake snovi po njej, čez njo: zagrniti gomolj, seme s prstjo / vihar je zagrnil padle s peskom / zagrniti jamico, jarek / ekspr. zagrniti grob / velik val zagrne čoln, plavalca / ekspr. sneg zagrne pokrajino
  3. 3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastankom narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrne poti / mir, molk zagrne vas / oblak zagrne luno zakrije, zastre
    ● 
    ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. mesto zagrne žalost prevzame v zelo veliki stopnji; ekspr. zakaj si se zagrnil v molk, z molkom si trdovratno umolknil

zagŕnjen -a -o: zagrnjeno okno



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek