zaklòn -ôna (ȍ ó) 

  1. 1. predmet, objekt, za katerim ali pod katerim je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: zaklon se je podrl; narediti zaklon; ležati za zaklonom; nizek, skalnat zaklon // kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: skočiti iz zaklona; ležati v zaklonu; varen zaklon; zaklon za top / stavba daje zaklon pred vetrom; poiskati zaklon za drevesom; pren., ekspr. najti zaklon pred viharji življenja
  2. 2. šport. upogib telesa v pasu nazaj: narediti zaklon; zaklon in predklon
    ● 
    knjiž., redko svetilka z zaklonom s senčnikom; zastar. sončni zaklon zahod
    ♦ 
    lov. skrivališče za lovca na tleh, navadno narejeno iz vej



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek