zakolobáriti -im dov. (á ȃekspr. 

  1. 1. narediti pri premiku krogu podobno pot; zakrožiti: pes zakolobari okrog dreves / zakolobariti v krogu / zakolobariti z dežnikom
  2. 2. začeti hoditi v kolobarjih, krogih: moral se je držati steze, sicer bi zakolobaril // začeti se premikati v kolobarjih, krogih: plamen zakolobari proti nebu / na strehi reševalnega avtomobila zakolobari rdeča luč se zavrti
  3. 3. redko nespretno, opotekaje se iti, stopiti; zakolovratiti: zakolobariti na drugo stran ceste; zakolobariti po pivnici



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek