zaméra -e ž (ẹ̑) 

  1. 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere
  2. 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav // izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma // izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem
    ● 
    star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek