zamétek -tka (ẹ̑) 

  1. 1. prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati: ta knjižnica je zametek poznejše znanstvene knjižnice; risba je prvi zametek slike; srednjeveški zametki velikih mest / zametke čutil najdemo že pri najnižjih organizmih; zametki pleše se že kažejo // ekspr. nedokončna, nepopolna oblika česa: te zgodbe so še neizdelane, samo zametki
  2. 2. prvi pojav tega, kar se začenja razvijati, se pojavljati: zametki romantike v 18. stoletju
  3. 3. knjiž. zasnova: zametek cveta, lista; zametek organa, organizma



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek