zamúda -e ž (ȗ) 

  1. 1. glagolnik od zamuditi: oprostiti komu zamudo; opravičljiva zamuda; zaradi zamude vlaka priti prepozno v službo / plačilna zamuda; zamuda roka / trudili so se, a brez zamude ni šlo; pri tem delu prihaja do zamud / biti v zamudi z izdelavo načrtov zamujati // obravnavati šolske zamude izostanke
  2. 2. čas med predvideno, določeno in dejansko uresničitvijo česa: zamuda se manjša, veča; nadomestiti zamudo / vlak ima pri prihodu pol ure zamude / prihajati, pripeljati, priti z zamudo pozneje, kot je predvideno, določeno; sestanek se je začel z zamudo; izpolniti obljubo z majhno zamudo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek